Igralne karte v srednjem veku

[Bwaze]

Risbe tako ali tako niso tolk kompleksne, tako da ne bo blazne razlike med kartami višine 9 cm ali 12 cm. Še manj materiala bo za ven odštemat, če bojo manjše.

Ja, s papirjem je križ. Srednjeveški papir je bil ultra kvaliteten (običajno), narejen iz 100% lanenih vlaken (zbirali so stare lanene cunje in spodnje perilo, kolikor ga folk ni uporabil za brisanje riti).

Karton za karte (hehe, že ime izvira iz kart, tudi v angleščini - card-board) je bil narejen iz večih plasti in zlepljen skupaj s škrobnim ali kazeinskim lepilom. Na slikah so karte ponavadi čisto bele, tako da razni ročno narejeni "srednjeveški" papirji tu odpadejo. Martin, a se sploh da dobit kak papir iz vlaken blaga? Legalno mislim, na tak papir baje bankovce tiskajo. ;D

Tule je mal o zgodnji izdelavi kart:

www.historicgames.com/gamemakers/cardmaking.html

Zaščitene so vsekakor morale biti, ampak ne vem, če je vosek kul. Zdaj maš razne aditive, s katerimi se "posuši" do velike trdote in se ne topi več na vročini, samo čebelji vosek bi bil poc, ki bi se lepil skupaj. Po mojem bi blo bolj ziher lakiranje. Matulsove so bile premazane s kazeinskim prozornim lepilom.

Guild of Saint Luke pa so narejene takole: The cards are printed on three layers of conservation grade paper laminated together by hand with flour paste like the originals. The outers layers are high quality paper and the core is pasteboard, a low grade conservation paper made up of all the residue from the other makings.

Baje je velik del cene kart od Matulsa in Ceha sv. Luka zaradi izjemno dragega papirja. Po mojem je to spet en dokaj kompleksen projekt, izdelava avtentičnega papiraj za karte, in za začetek ga komot preskočimo in uporabimo kak približek. Papir mora biti kar debel, da se čez ne vidi simbolov, gladek in bel, ter velike trdote. Nekaj podobnega kartonu za karte, torej

Aja, pa baje so zgodnje lesoreze tiskali na rahlo navlažen papir, ker tak potrebuje manjši pritisk in manj barve za lep odtis, je pa potem seveda cela znanost zadevo obteževati, da se ne zvija pri sušenju.

[Tinka z Gradišèa]

če prav razumem, so nemci karte tiskali dvakrat, enkrat samo črno linijo, drugič so dodali barvo. v tem pogledu se mi zdi francoski način lažji in bolj ekonomičen, je pa z njim morda več dela v toliko, ker je treba vse barve nanašati ročno. tu bi se dalo temu izogniti tako, da se izbere samo eno barvo (zgleda, da je bila posebej priljubljena rjava) in se v drugo tista s to barvo. kar seveda ne velja za bolj komplicirane karte z osebami, ki bi se jih eventuelno lahko barvalo tudi na roko, če se ne bi šlo v detajle, kar pa tudi ni videti, da bi bila praksa, vsaj pri 'masovno' tiskanih kartah za rajo ne.

manjše velikosti kart se tudi meni zdijo čisto dovolj velike, ker jih je drugače že težko držati.

[Martin zu Stein]

Lesorez se tiska tolikokrat, kolikor imaš barv. Èe hoèeš tiskati v èrni in rdeèi, si moraš najprej pripraviti matrice za èrno, jih preslikati in potem po njih pripraviti še matrice za rdeèo (ali kako drugo barvo). Postopek ponoviš za vsako barvo posebej. Seveda ni odveè poudariti, da moraš, preden tiskaš drugo barvo, poèakati, da se prva posuši. Kar lahko traja tudi kak teden - tiskarska barva se namreè suši poèasi, vendar je zato voda ne bo izprala. Tako da za zaèetek predlagam lepo enobarvni lesorez, morebitne barve pa dodamo naknadno z roko. Èe bi želeli veèbarvni lesorez, ga seveda lahko naredimo kasneje na isto matrico.
Glede velikosti mi je vseeno. Pri miniaturah pa zna biti zoprno rezljati tise male detajle na slikicah. Verjetno se jim to v srednjem veku ni ravno ljubilo, zato so slike tako ... hm ... lesene

Z vlaženjem papirja pa je tako. Papir moraš obvezno navlažiti za tiskanje globokih tiskov (lesorez je visoki), denimo za suho iglo in jedkanico. Obe se sicer pojavita v dokaj poznem srednjem veku. Zato je za globoki tisk precej pomembnejše, kakšen je papir - lesorez naèeloma lahko oddtisneš tudi na skretpapir, pa bo še vedno oster odtis. Z vlaženjem papirja pa zna biti tudi problem, oz bolje reèeno, precej dela. Papir moraš res temeljito zmoèiti (vèasih tudi kakšna ura namakanja), potem pa ga je potrebno pivnati, da je enakomerno vlažen po celi površini, tudi od znotraj. Sicer pa grafièni papir ne dela ravno hudih problemov, ko se suši, ker je že v osnovi precej debel in prilagojen na to, da ga zmoèiš in sušiš. Podobno kot akvarelni papir.

Sicer se s papirjem zaenkrat še ni potrebno tako intenzivno ukvarjati. Èe naredimo dobre matrice in štancnemo nekaj kompletov na navaden papir, lahko kasneje še vedno naredimo z istimi matricami celo serijo na avtentièen papir.

[Adalheidis]

veliki vrt ljubezni, mojster vrta ljubezni, 1430-40, detajlIIIBerlin